Megla z dežjem
Marjan | 30 novembra, 2009
Gasilska med spustom - foto Andrej Mir
Megleno in turobno vreme nas ni motilo na zabavi ob zvokih Partizanskega pevskega zbora, kjer smo praznovali bivši in še vedno za mnoge aktualni praznik Dan republike.
Za nami je že tretja tekma v sklopu zimske lige. Obiskal nas je tudi g. Tomo Šarf in prav je, da objavim njegovo pismo, ki mi ga je poslal. Mogoče se pa koga kaj prime:
Pozdravljen!
Včeraj sem se napotil na Kališče – malo zaradi druščine, malo zato, da sem si prepucal pljuča in glavo. Vreme nam tokrat ni bilo naklonjeno, a nič za to.
Spremljal sem udeležence zimske lige na Kališče, vmes pa »meditiral« na temo videnega.
Na vsak način pozdravljam idejo – predvsem mi je všeč poudarek na druženju in manj na tekmovalnosti, čeprav vsi vemo kako zgleda, ko se zapodimo proti cilju.
Tudi malo manj formalna oblika tekme mi je simpatična (brez številk, formalno označenega starta in cilja ter merjenje časa itd).
Na noben način pa ne morem mimo zadeve, ki mi je padla v oči takoj, ko sem videl »čredico« tekačev na poti proti cilju.
Ne morem sprejeti načina izbire poti oziroma dejstva, da ubirate (ubirajo) poljubne bližnjice…
Ko se zazreš v pobočje, je vse prepredeno s temi novimi »potmi«, od katerih jih je verjetno precej že starih, skoraj pa bi si upal trditi, da so »naši fantje« precej doprinesli k stanju na pobočjih pod Kališčem, ki včasih meji kar na opustošenje. Tudi zato, ker se jih večina po teh istih bližnjicah tudi vrača.
Zadeva me vse preveč spominja na »moje Kališče« – meni bližnjo Šmarno goro, kjer trume obiskovalcev zaradi iskanja novih in novih poti spreminjajo pobočja v eno samo razrito hosto.
Pristop proste izbire najkrajše (najhitrejše) poti je skregan z miselnostjo, ki jo podpiramo v Združenju za gorske teke in tudi na nivoju svetovne zveza za gorske teke. Eno od osnovnih načel, ki se jih skušamo držati tako na svetovnem kot na lokalnem nivoju je skrb za okolje. Navsezadnje nas večina rada zahaja v neokrnjen gorski svet tudi »netekmovalno«, iskat mir, sprostitve, druženja s somišljeniki…
Športne prireditve, ki se odvijajo na planinskih poteh, opredeljuje tudi Zakon o planinskih poteh iz leta 2007, katerega povzetek smo objavili tudi v Informatorju 2008.
Torej, jemljem si pravico, da vam svetujem, da zadevo malo spremenite v smislu varovanja narave in sprejmete pravilo, ki obvezuje udeležence, da se držijo uhojene markirane poti na Kališče.
Osebno bi naredil celo korak naprej – sezonsko štartnino bi povišal za 5 ali celo 10 Eurov in ta denar javno namenil vzdrževanju markirane poti na Kališče.
Upam, da bo pobuda padla na plodna tla, tako kot pobuda o opustitvi tekme »gor-dol-gor«, ki je bila res malo preveč tvegana glede zagotavljanja varnosti udeležencev.
Nasvidenje eno do prihodnjih nedelj in lep pozdrav,
Tomo
KLJUKA – vpisi do 29. novembra 2009
Še malo statistike po dveh mesecih:
– v knjigo se vpisuje 377 planincev
– imamo že 265 članov KLJUK, med njimi 54 letos prvič
– dnevno se vpiše povprečno 159 planincev
– vse vpise ima še 46 KLJUK
VilkoB
30 novembra, 2009Popolnoma se strinjam, da stanje poti na Kališče meji na opustošenje, vendar je vzrok predvsem priljubljenost izletniške točke in posledično visoka obiskanost različno fizično pripravljenih ljudi, bližnjice so nastale že veliko pred letošnjo Zimsko ligo in je njihova uporaba na “nedeljskih tekmah” samo kaplja v morje. Stanje ne bo čisto nič drugačno, če se tudi ukinejo vse organizirane športne prireditve, dokler vsi obiskovalci gora ne bomo spremenili svoje miselnosti
in se zavedali koristnosti uporabe markiranih poti za naravo. In povdarek je na besedi “vsi” , ne samo teh nekaj deset udeležencev ZLK
Tomaz
1 decembra, 2009Hja, glede hoje oziroma teka izven markiranih poti se popolnoma strinjam s Tomom. Razne prireditve, ki se odvijajo na Kališču so nedvomno doprinesle k temu, da je dostop do Kališča prepreden z množico bližnjic, ki sem ne spadajo in dejansko uničujejo naravo. Ne strinjam se, da se zaradi tega ukine razna tekmovanja ampak mislim, da bi bilo potrebno spremeniti pravila in sicer tako, da je dostop oziroma spust dovoljen samo po markiranih poteh. Verjetno se bo to tekmovalcem zdelo bedasto in bodo še naprej, žal, tekali povsod kjer se jim bo zljubilo. Sicer pa mislim, da ima tu glavno in najbolj pomembno besedo organizator, ki te stvari lahko določi in predpiše. Pa še nekaj. Kot sem jaz seznanjen večina tekačev uporablja posebno predelane čevlje z vgrajenimi špicami, ki še dodatno pomagajo pri izdelavi novih stez. Obenem pa bi tudi ostale obiskovalce in planince pozval, da uporabljamo markirane poti in ne bližnjice in tako poskrbimo, da bo narava ostala taka kot je in da pot na Kališče ne bo podobna frontni liniji.
Pa še ena stvar me žuli. Okoli avtomobilov, ki nas pridno čakajo, da se vrnemo v dolino vse prevečkrat opažam in občasno tudi pobiram prazne pirovske piksne. Vse žejkote lepo prosim naj piksne in ostale smeti mečejo v kanto za smeti in ne v naravo! Tja čisto zares ne sodijo!
TOMAŽ ZUPANČIČ
13 decembra, 2009Ja kar se tiče poti bi se mogoče dalo kaj narediti, da bi vse bližnjice zasuli, ali kaj podobnega.In bi se uporabljalo samo uhojene planinske poti.Kar se pa tiče avtomobilom pa mislim, da bi morali narediti tako kot ponekod v tujini, ko enostavno postavijo rampo in se gre naprej lahko samo peš in nič več z avtom.Naprej je prosta pot samo za vzdrževanje in nujno dostavo na posamezno goro ali hrib.Pa seveda samo miselnost bi bilo potrebno spremeniti.
Ampak to bo trajalo vsaj 15 let če ne več..
Tistih par ki tečemo na Zimska Liga Kališče pa se narava ne uniči.Treba bi bilo ljudi ozaveščati na tak ali drugačen način.Drugače ne gre in vsak vsakega opozarjati potem bi se pa mogoče kaj prijelo.
Želim vam prijetne korake pri osvajanju Kališča tako ali drugače.
MILIVOJ PAPIČ
21 decembra, 2009Ubiranje bližnjic pri teku na Kališče in tudi sicer, bo težko onemogočiti. Eden od razlogov je prav gotovo tudi praviloma
slaba označenost poti. Kališče je med bolje označenimi, pa se še vedno najdejo mesta, kjer si v dilemi, če ne poznaš dovolj dobro poti. Res je tudi, da smo obiskovalci gora precej različno fizično pripravljeni in je nekomu, ki ima raje bolj strme poti, težko v nedogled vijugati po markirani poti.
Rešitev vidim v tem, da se vsaj na bolj obiskane gorske cilje, dobro označi dve poti: eno (že obstoječo) lažjo markirano planinsko pot in eno optimalno skrajšano strmo pot, za gorske tekače. Tako bi vsi prišli na svoj račun in dejansko bi se tako uporabljali le dve poti in ne na desetine, kot zdaj. Prepričan sem, da bi vsak, ki mu je markirana pot prelahka, oziroma preveč položna, rade volje uporabljal eno samo, dobro označeno strmo pot – že zaradi primerljivosti časa potrebnega za vzpon, z drugimi tekači. Prepričan sem, da bi bilo s sodelovanjem sekcije za označevanje poti in za gorske teke to možno doseči. Tako bi tudi najuspešneje rešili varovanje narave.
Še posebno dobro je potrebno označiti pot za povratek v dolino, saj če ti ne uspe najti poti na cilj, se enostavno obrneš in se vrneš v dolino, pomembno pa je, da so poti v dolino dobro označene, da ne zaideš. Sam sem imel s tem na nepoznanih terenih že precej težav in sem se jezil na označevalce. Še posebno me je jezilo to, da so markacije skoraj praviloma po 50 – 100m za razpotjem, na samem razpotju pa ni nikakršne oznake, ki bi te napotila v pravo smer. To prav spodbuja obiranje lastnih poti (naravnost v smeri proti cilju). Skoraj nemogoče pa se mi zdi izvesti povratek s Kališča dvakrat po enaki poti in vedno sem v dilemi, če bom prišel na izhodišče. K sreči mi Garmin pokaže “pravo smer!!!”
http://myfxadvice.com forex expert
Nejc
4 januarja, 2010To je en navadn ‘bullshit’, po tem takem bi morali po gozdovih prepovedat hodit vsem, tudi divjadi, ki dela ne malo stezic… Posvetimo se raje kakšnim resnejšim zadevam, ki resno uničujejo naravo, ne pa se spravlat na teh par mandlcov k teče za zdravje in užitek na Kališče! V kaj se ljudje dandanes vse vtikajo…ne morš vrjet!!